ANTON PETERLIN
Anton Peterlin je eden redkih slovenskih fizikov, ki si je potom raziskovanja velikih molekul in polimerov pridobil velik ugled tudi v svetovnem merilu. Kot velikega Slovenca ga obravnavamo tudi zato, ker je bil velik zagovornik slovenstva, pravi prototip velikega Slovenca in svetovljana hkrati. Ozke materialne in še ožje duhovne razmere v Sloveniji so ga odnesle v širni svet, ki je znal, v nasprotju s slovensko ozkostjo, ceniti znanje in sposobnosti posameznika, ne glede na to od kod prihaja. Ob stoti obletnici njegovega rojstva leta 2008 sta SAZU in Inštitut Jožef Stefan o njem izdala obsežen zbornik.
Anton Peterlin se je rodil 25. septembra 1908 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti leta 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Izpopolnjeval se je na Dunaju in v Berlinu, kjer je proučeval notranjo zgradbo polimernih raztopin. Tu je leta 1938 na Humboldtovi univerzitudi doktoriral. Leto za tem je postal docent za fiziko na ljubljanski univerzi, po vojni pa tudi redni profesor na Filozofski fakulteti in nazadnje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Kot profesor je vpeljal moderen študij fizike in prvi je razvil razmere za doktorski študij fizike na naših tleh.
Nasploh je Anton Peterlin v Sloveniji oral ledino na mnogih področjih. K sreči je imel poleg velikega talenta za raziskovanje tudi velike organizacijske sposobnosti. Od samega začetka je sodeloval pri ustanovitvi Fizikalnega inštituta SAZU, današnjega Inštituta Jožef Stefan, največjega inštituta te vrste v državi. V letih 1949 – 1959 je ta inštitut tudi vodil. V tem času je mlade fizike in druge znanstvene sodelavce pošiljal na specializacijo na (pri)znane tuje raziskovalne ustanove, s čemer se je oblikovalo jedro fizikov, ki so s svojim delom in dosežki začeli uspešno uveljavljati sebe in slovensko znanost v svetu.
Že kot direktor inštituta je kot vabljeni profesor predaval tudi na Waynski državni univerzi v Detroitu, po letu 1960 pa je svoje znanstveno in raziskovalno delo (lahko) nadaljeval samo še v tujini. Postalo mu je jasno, da ga domovina s kopičenjem vedno novih in nepotrebnih ovir ne potrebuje več, oziroma da ga pravzaprav odganja. Po odhodu v tujino leta 1960 je bil najprej eno leto profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu in hkrati vodja fizikalnega inštituta.
Nato je odšel v ZDA, kjer je takoj dobil profesuro na univerzi Duke v Durhamu v Severni Karolini, istočasno pa je postal tudi direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa v okviru Research Triangle Institute, ki ga je sam pomagal ustanoviti. Tu se je tudi popolnoma posvetil fiziki in kemiji osno orientiranih polimerov. To je bila ena od daljših postaj na njegovi življenski poti, saj je trajala skoraj 12 let, od 1961 do 1973. Naslednjih 10 let je delal v Državnem uradu za standarde v Washingtonu, od 1975 kot pomočnik šefa oddelka za polimere, in bil hkrati gostujoči profesor na univerzi Case Western Reserve v Clevelandu.
